Bilateralni projekt Makedonsko-slovenske gledališke vezi (od leta 1990 do danes) je potekal dve leti (2017–2018) v sodelovanju Fakultete dramskih umetnosti iz Skopja in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo iz Ljubljane. Projekt sta podprla Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za izobraževanje in znanost Republike Makedonije. Glavni cilj projekta je bil ugotoviti, zapisati in oceniti sodelovanje gledaliških umetnikov iz obeh držav v obdobju 1990–2015. Raziskava je zajela vsa glavna področja scenskih umetnosti (dramo, opero in balet/ples), vključno z obiski posameznikov in celotnih ansamblov. Makedonski in slovenski raziskovalci, ki so bili vključeni v projekt, so proučevali tudi recepcijo, kritiko in pomembne umetniške dosežke teh umetnikov in institucij. Članice in člani makedonske raziskovalne skupine so bili: Hristina Cvetanoska, Sašo Dimoski, Dragana Miloševski Popova, Ana Stojanoska (vodja tima) in Sonja Zdravkova Džeparoska; članice in člani slovenske raziskovalne skupine so bili: Zala Dobovšek, Aldo Milohnić (vodja tima), Maja Šoroli in Gašper Troha. Končni rezultati projekta so bili predstavljeni na konferenci, ki jo je 5. novembra 2018 organizirala Fakulteta dramskih umetnosti v Skopju.

Makedonija in Slovenija sta bili skoraj sedemdeset let del iste države: od Kraljevine Jugoslavije (med dvema svetovnima vojnama) do Socialistične federativne republike Jugoslavije (1945–1991). Sodelovanje na področju kulture in kulturna izmenjava med Slovenijo in Makedonijo temeljita na sorazmerno bogatih kulturnih povezavah, vzpostavljenih v preteklih desetletjih. Makedonska in slovenska gledališča imajo lastno zgodovino nepretrganih povezav; povezav, zgrajenih na podobnih in sorodnih gledaliških tradicijah in stalni želji po sodelovanju. V času institucionalizacije nacionalnih gledališč v skupni državi, zlasti v času pred in po drugi svetovni vojni, je to pomenilo namensko povezovanje gledaliških centrov iz mest nekdanje skupne države. V nekem drugem obdobju so se te povezave vzdrževale zahvaljujoč potujočim gledališčem ter viziji in posvečenosti nekaj gledaliških navdušencev. V zadnjih desetletjih preteklega stoletja so se gledališke vezi med Makedonijo in Slovenijo večinoma gradile skozi skupne udeležbe na različnih festivalih in obiske uglednih umetnikov iz obeh držav.

Zaradi različnih omejitev (v smislu časa, financ in človeških virov) je lahko naša raziskava le pilotski projekt, ki bo kvečjemu zagotovil solidno podlago za prihodnje, zahtevnejše in podrobnejše raziskave na to temo. Eno najbolj uporabnih orodij za bodoče raziskovalce makedonsko-slovenskih gledaliških povezav, razvito v okviru tega projekta, je digitalna podatkovna baza, ki vsebuje informacije o gledaliških umetnikih, uprizoritvah in institucijah, ki so sodelovali v bilateralnem sodelovanju v preteklih 25 letih. Čeprav smo zbrali različne podatke iz različnih virov (kot so Slovenski gledališki letopis, ki ga izdaja Slovenski gledališki inštitut, prva različica makedonske gledališke podatkovne baze, ki jo je pripravila Fakulteta dramskih umetnosti v Skopju, arhivi in dokumentacije gledališč, izbrani spletni viri itn.) in smo si močno prizadevali, da bi ustvarili čim popolnejšo sliko o bilateralnem sodelovanju, se zavedamo, da je podatkovna baza še pomanjkljiva in bi jo bilo treba dopolniti. Zaradi tega bi bili hvaležni institucijam ali posameznikom, ki lahko prispevajo morebitne popravke in/ali dodatne podatke.

Podatke, ki smo jih zbrali v okviru projekta, smo obdelali v skladu z nekaj metodološkimi načeli, ki sta jih določili raziskovalni skupini. Glavna razdelitev je bila narejena med gostujočimi predstavami in gostovanji (ali sodelovanji) posameznih umetnikov. Gostujoče predstave so bile naprej razdeljene v dve podkategoriji, in sicer predstave iz ene države, ki so gostovale v drugi državi na povabilo posameznih gledališč iz te države, ter predstave iz ene države, ki so gostovale v drugi v okviru gledaliških festivalov. Bilateralno sodelovanje med posameznimi umetniki je bilo prav tako razdeljeno v dve podkategoriji, in sicer umetniki na kratkem (ali občasnem) obisku, najpogosteje z namenom sodelovanja v posameznih gledaliških produkcijah, kot avtorji besedil, skladatelji ipd. (to skupino imenujemo gostje), in umetniki, ki prihajajo iz ene v drugo državo in v njej bivajo več let (imenujemo jih rezidenti). Te razdelitve v kategorije in podkategorije so bile pomembna metodološka orodja tako pri zbiranju podatkov kot pri njihovi analizi.

Ne glede na to, da je podatkovna baza v sedanji fazi projekta morda nepopolna, nam le-ta omogoča pripravo vsaj začasne statistike. Najpomembnejša ugotovitev v okviru kvantitativnega dela raziskave je dejstvo, da je makedonsko-slovenska gledališka izmenjava dokaj asimetrična v vseh kategorijah in podkategorijah: predstave najpogosteje potujejo iz Slovenije v Makedonijo, medtem ko gledališki umetniki potujejo večinoma iz Makedonije v Slovenijo. Ta ugotovitev izhaja iz primerjave zbranih podatkov: v obdobju, ki ga je zajela naša raziskava (1990–2015), je 69 slovenskih produkcij sodelovalo na različnih gledaliških festivalih v Makedoniji, medtem ko je samo 33 makedonskih produkcij nastopilo na slovenskih gledaliških festivalih (poleg tega so slovenska gledališča povabila še 13 makedonskih predstav, ki so gostovale na njihovih odrih). Po drugi strani so makedonski umetniki izvedli 227 posamičnih sodelovanj (105 kot gostje in 122 kot rezidenti) ali v povprečju 8,4 sodelovanj na sezono, medtem ko so njihovi slovenski kolegi sodelovali v makedonskih produkcijah le 52-krat (vedno kot gostje) in tako opravili v povprečju 1,8 sodelovanj na sezono. Najpogostejše poklicne skupine med makedonskimi gledališkimi umetniki, ki so redno ali občasno delali v slovenskih gledališčih so: med gosti so najpogostejši poklici režiser, avtor glasbe in operni pevec, medtem ko sta dva najpogostejša poklica med rezidenti plesalec in dramaturg. V primeru slovenskih gledaliških umetnikov, ki so sodelovali z makedonskimi gledališči, so v kategoriji gostov vodilni poklici dramatik, režiser in plesalec (v makedonskih gledališčih nismo zaznali prav nobenega slovenskega gledališkega umetnika, ki bi ga uvrstili v našo kategorijo rezidentov).

Dva festivala, ki si zaslužita posebno omembo v smislu predstavitve makedonske gledališke produkcije v Sloveniji in obratno, sta slovenski festival Ex Ponto in makedonski festival MOT – Mlado odprto gledališče. Tekom skoraj dveh desetletij obstoja je festival Ex Ponto slovenski publiki predstavil različne umetnike ter zvrsti, teme in formate makedonskega gledališča. MOT, ki je bil ustanovljen leta 1975, je vodilni makedonski festival, naravnan k eksperimentalnimi gledališkimi oblikami in odrskimi laboratoriji. Poseben fenomen je stalna prisotnost Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) na MOT-u; v opazovanem obdobju je bil MOT gostitelj 25 produkcij SMG. To impresivno število gostovanj je kvantitativni kazalec pomembnega vpliva slovenskega gledališča na makedonsko gledališko produkcijo.

V času svojega obstoja je Jugoslavija poklicnim gledališkim institucijam nudila ne le materialno podporo, temveč je med republikami federacije spodbujala tudi kulturno sodelovanje. Zlasti neverbalne oblike umetniškega izražanja, kot sta npr. balet in ples, so bile ustrezni komunikatorji v večnacionalni in večjezični državi kot je bila Socialistična Jugoslavija. Proces razpada Jugoslavije in oblikovanje novih neodvisnih držav, Makedonije in Slovenije, je povzročil pomembne spremembe zlasti na področju plesa in opere. Glavni značilnosti teh sprememb sta bili po eni strani hitro zmanjševanje sodelovanja med nacionalnimi baletnimi in opernimi institucijami in po drugi strani krepitev sodelovanja med nevladnimi organizacijami, vključenimi v ustvarjanje, promocijo in izmenjavo sodobnih plesnih produkcij. Sporazum o sodelovanju v izobraževanju, kulturi in znanosti med Vlado Republike Makedonije in Vlado Republike Slovenije, podpisan leta 1993, je zagotovil zakonsko podlago za sprejem normativnih aktov za urejanje konkretnih načinov in oblik sodelovanja na področju kulture. Žal pa je raven medkulturnega sodelovanja, ki jo predvidevajo ti bilateralni sporazumi, skromna in neambiciozna, zlasti na področju plesne umetnosti, kjer se izrecno ureja izmenjava folklornih plesnih skupin, medtem ko izmenjave na področju baleta in sodobnega plesa niso niti omenjene.

Besedila makedonskih dramatikov se redko uvrščajo na repertoarje slovenskih gledališč, enako je z uprizarjanjem slovenske dramatike v Makedoniji. Izmenjava dramskih besedil je tako rekoč zamrla: v obdobju od leta 1990 do leta 2015 je bilo le šest besedil makedonskih avtorjev uprizorjenih na odrih slovenskih gledališč in sedem besedil slovenskih avtorjev v makedonskih gledališčih. To je najverjetneje posledica splošnih sprememb v usmeritvah kulturnih politik Slovenije in Makedonije, za katere je značilno upadanje zanimanja za geografsko in zgodovinsko bližja okolja in obračanje k EU, ZDA itn.

Bilateralni raziskovalni projekt Makedonsko-slovenske gledališke vezi (od leta 1990 do danes) nam omogoča raziskati gledališke vezi med Makedonijo in Slovenijo v preteklih desetletjih ter vpliv družbenih, ekonomskih in političnih razmer na bilateralno sodelovanje gledaliških institucij in posameznikov. Veliko število uglednih režiserjev, koreografov, performerjev, skladateljev, scenografov in kostumografov ter celotnih ansamblov iz Makedonije je obiskalo Slovenijo in obratno. Članki, ki so nastali v okviru bilateralnega raziskovalnega projekta in so objavljeni v skupni številki slovenske revije Amfiteater in makedonske revije Ars Academica, so osredotočeni na teoretsko obravnavo teh izmenjav, analizo vzajemne recepcije, vpliv na repertoarje, način izvedbe, poetike in estetike gledaliških praks, kakor tudi na potencialna sodelovanja, ki bi lahko sledila v obe smeri. Upamo, da bo naša raziskava prispevala k boljšemu razumevanju procesov izmenjave v preteklosti in spodbudila sodelovanje med makedonskimi in slovenskimi gledališkimi umetniki ter institucijami v prihodnosti.

Aldo Milohnić in Ana Stojanoska